Gorička Lepotička je edinstvena nastanitev na Goričkem podeželju, za katero stoji Alja Petric. Vsestranska kulturnica, ki deluje tudi kot pevka, vokalna pedagoginja in zvočna umetnica, po izobrazbi pa je tudi inženirka arhitekture.
Čeprav se danes z arhitekturo profesionalno ne ukvarja več, so ji prostorske zakonitosti jasne in še kako blizu. S svojim delom na področju sodobne, improvizirane in medžanrske glasbe pa je razvila tudi izrazit občutek za zvok, atmosfero in doživljanje prostora.
Z Aljo smo se pogovarjali o zgodbi Goričke Lepotičke, poti, ki jo je pripeljala do njenega nastanka in o tem, kaj želi ponuditi gostom, ki si za nekaj dni želijo drugačnega oddiha v objemu Goričkega.
Kako se je začela zgodba Goričke Lepotičke in kdaj ste prvič začutili, da želite ustvariti prav takšen prostor?
Začetek sega v leto 2011, ko sem na koncu študija spoznala takratnega partnerja Kristijana Zvera, vodjo podjetja, ki se je ukvarjalo z gradnjo sten iz slamnatih bal, lesa in ilovice. Ker me je že od nekdaj zanimala arhitektura usmerjena v trajnostno bivanje, sem se podjetju pridružila in nekaj let sodelovala pri izvedbi zasebnih hiš, katerih ovoj je bil izdelan iz slame, lesa in ilovice.
V tem obdobju je nastala tudi najina hiša, ki se danes imenuje Gorička Lepotička. Bila je narejena kot najin dom, zato je nastala zelo “organsko”, po najinih takratnih potrebah, vrednotah, pogledu na bivanje in finančnih zmožnosti.
Zakaj prav Goričko? Kaj vas je pritegnilo k temu delu Slovenije?
Preprosto zaradi spleta okoliščin. Sem rojena Sobočanka, a si v študentskih letih, ko sem zaradi študija v tujini veliko potovala in živela precej drugače, nikoli nisem predstavljala, da bom nekoč živela na Goričkem.
Potem pa se je zgodila ljubezen, ki me je za nekaj let pripeljala v naravo in v neposredno sobivanje z njo. Bila so krasna leta, v katerih sem se veliko naučila in marsikaj tudi na novo ozavestila. Goričko mi je pokazalo drugačen ritem življenja, bolj počasen, neposreden in povezan z okoljem.
Kaj vam je bilo pri načrtovanju hiše najpomembnejše – estetika, funkcionalnost, povezanost z naravo ali občutek, ki ga ustvari prostor?
V življenju mi veliko pomeni občutek in ta je pogosto tudi moj glavni kompas. Pri načrtovanju hiše mi je bilo predvsem pomembno, kako čim več narave vključiti v življenjski prostor. Visoko na moji lestvici je tudi estetika. Rada sem obkrožena z lepimi prostori in pomembno mi je, da v meni nekaj vzbudijo.
Ker je objekt majhen, smo morali veliko pozornosti nameniti tudi funkcionalnosti. Poleg tega je šlo za rekonstrukcijo stare podeželske lope, torej za majhen objekt z že določenimi gabariti, obstoječim terenom in drugimi omejitvami. Pri načrtovanju sva se zato ves čas prilagajala dani situaciji in iskala ravnotežje med funkcionalnostjo in estetiko.
Ko sem kasneje v hiški začela živeti, sem ugotovila, da sva vendarle nekoliko bolj sledila »občutku in estetiki« kot funkcionalnosti. Danes bi določene detajle verjetno še bolj premislila z vidika uporabnosti. A prav ta nepopolnost je morda tudi del njenega značaja.
Od kod ideja za gradnjo iz naravnih materialov in kaj vas je pri takšnem načinu gradnje najbolj pritegnilo?
Ideja je prišla predvsem iz navdušenja nad trajnostno arhitekturo in želje po bolj odgovornem odnosu do okolja. Privlačili so me naravni, čim manj predelani materiali, ki ne zahtevajo velikih industrijskih procesov, s tem povezanih velikih vložkov energije in številnih dodatkov za obstojnost.
Pri naravni gradnji me je pritegnila tudi njena preprostost in prvinskost. Vzameš materiale, ki jih ponuja okolje, slamo, les, ilovico, pesek, apno, in jih na primeren način vgradiš v objekt. To so materiali z izjemnimi lastnostmi, ki v marsičem ponujajo vse, kar potrebujemo za udobno sodobno bivanje. Pomembno je predvsem, da jih znamo pravilno uporabiti.
Kako bi nekomu, ki Goričkega še ne pozna, opisali občutek bivanja v Gorički Lepotički?
Goričko je krajina, ki navdihuje mnoge goste, ki obiščejo hiško. Leži na vzhodu Slovenije, zaznamujejo pa jo mir, počasnejši ritem in odprtost ljudi.
Gorička Lepotička v meni vzbudi občutek topline, miru in nežnosti. K temu prispevajo valovite linije, prijaznost ambienta, barve in materiali, predvsem pa toplina. Tudi čisto fizična toplina ognja v peči.
Kaj vam življenje na Goričkem daje, česar drugje morda ne bi našli?
Sama sicer danes živim v Ljubljani, ravno zato mi je Goričko morda še toliko bolj pomembno. Je prostor, kamor se lahko umaknem od mestnega vrveža in se ponovno povežem z naravo, tišino ter nekoliko počasnejšim načinom bivanja.
Kaj želite, da obiskovalci, poleg lepih spominov, odnesejo s seboj po bivanju pri vas?
Predvsem si želim, da obiskovalci odnesejo občutek, da nismo ločeni od narave, ampak smo njen del. Da lahko tudi naš bivalni prostor postane prostor povezovanja z njo, ne pa nekaj, kar nas od nje ločuje. Želim si, da bi obiskovalci odnesli tudi zavedanje, da nam narava pravzaprav ponuja vse, kar potrebujemo, in da se moramo le znati ustaviti ter to opaziti.
Notranjost Goričke Lepotičke združuje naravne materiale, toplino in premišljene detajle. Kako ste izbirali opremo in ustvarili ambient?
Pri izbiri opreme sva sledila predvsem temu, kar je bilo na voljo v okolici in kar sva lahko uporabila pri gradnji. Prav tako je bilo treba upoštevati finančne zmogljivosti.
Zato sva izbrala dostopnejše materiale, pogosto kar iz neposredne bližine. Gorička Lepotička je v veliki meri nastala iz materialov, ki sva jih našla na zemljišču, v gozdu ali jih kupila v radiju približno 30 km. Ravno zato je danes hiška tako zelo povezana s prostorom, iz katerega je nastala.
Kateri detajl ali element v notranjosti je vaš najljubši in zakaj?
To je pa kar težko vprašanje. Po toliko letih sem še vedno najbolj zaljubljena v stene, kjer so njihova valovitost, mehkoba in pastelne barve nekaj, česar se moje oči očitno še vedno ne naveličajo.
Izjemno pa sem ponosna tudi na svoje lučke v stenah, ki so bile prvi element, pri katerem stena ni več zgolj ločevalni oz. konstrukcijski element, vendar ji doda še dodatno funkcionalnost – postane svetilo. Podnevi so lučke videti skoraj kot majhne cvetlice, ki rastejo iz stene, ponoči pa prostor osvetlijo in dobijo povsem drugo funkcijo.
Kako ste pri opremi usklajevali estetiko s funkcionalnostjo?
Estetiko smo s funkcionalnostjo usklajevali prav z vključevanjem funkcije v samo arhitekturo. Lučke v stenah na primer niso samo svetila, ampak tudi estetski element. Podobno velja za police in odprtine, ki so vdolbene oz. oblikovane kar v steni. Stopnišče in police so izdelane iz valovitih vej ali debla drevesa.
Tudi stara konstrukcija objekta je ostala vidna in hkrati uporabna za pritrjevanje različnih elementov. Zdi se mi, da prav to prostoru daje občutek celovitosti. Ko funkcija ni nekaj, kar naknadno dodamo, ampak je že od začetka del prostora.
Kaj je po vašem mnenju tisto, zaradi česar prostor postane dom?
Prostor postane dom, ko se naš individualni jaz izrazi skozi prostor in se vanj nekako usidra in prostor ni več samo prostor, ampak postane podaljšek človeka, njegovega načina življenja, spominov in občutkov. Morda je dom prav trenutek, ko se človek in prostor začneta medsebojno dopolnjevati in se nekako zlijeta drug z drugim.
Kako pomembna je bila pri zasnovi Goričke Lepotičke povezanost hiše z okoliško naravo?
Zelo. Želela sva si velika okna, da bi se zunanji in notranji prostor čim bolj povezala.
Pomembno nama je bilo, da narava ni samo nekaj, kar opazuješ skozi okno, ampak da jo na neki način pripelješ v notranjost. Hiša ima glede na svojo velikost veliko odprtin, zato lahko praktično iz vsakega njenega kotička pogledaš ven.
Kako ste oblikovali zunanjost, da se hiša čim bolj naravno vključi v okolico?
Zaradi majhnosti zemljišča, obstoječih gabaritov, padca terena in drugih okoliščin sva bila precej omejena pri naravni vključitvi hiške. Z rekonstrukcijo in minimalno širitvijo obstoječega objekta sva zato sledila značilnostim gradnje, ki so že obstajale v okolici.
Parcela okoli hiške je bila sprva zelo majhna, kasneje pa sem dokupila še del zemljišča, zato se je prostor okoli Goričke Lepotičke oblikoval postopoma. Pri njegovem urejanju mi je bilo pomembno predvsem to, da je neposredna okolica hiše urejena in kultivirana, preostali del zemljišča pa čim bolj naraven. Tako ostaja prostor tudi za rastline in živali ter omogoča več biodiverzitete, ne le prostora za človeka.
Kaj vam je pri Gorički pokrajini najbolj navdihujoče in kako se njen značaj odraža v hiši?
Gorička, kot pokrajina, je zame nežno razgibana, gozdnata, ilovnata in odprta. Najbolj me v njej nagovarja njena umirjenost. Zdi se mi, da to, skozi svoje linije, odtenke, materiale in celoten občutek prostora, v sebi odraža tudi Gorička Lepotička. Je mehka, topla in nekoliko organska. Mislim, da je prav takšen tudi značaj Goričkega.
Kako si predstavljate prihodnost Goričke Lepotičke – imate kakšno novo idejo ali željo, ki jo še želite uresničiti?
V Goričko Lepotičko trenutno vlagam toliko, kolikor zmorem. Ker živim v Ljubljani in sem kot delavka v kulturi precej zasedena, mi pri uresničevanju idej v vezi s hiško ne ostaja veliko časa.
Že vrsto let sanjam o tem, da bi ob Gorički Lepotički postavila savno in lesen podest za jogo. Želim si, da bi v prihodnosti v hiško sprejela tudi kakšne digitalne nomade ali umetnike, ki bi med bivanjem v njej v obliki rezidence čas namenili svojim projektom in ustvarjanju.
Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja o ureditvi turistične nastanitve in želi ustvariti nekaj avtentičnega, ne le še enega lepega apartmaja?
Rekla bi, da imam sama kar srečo, da v življenju projekte ustvarjam predvsem zase. Tako me mora nekaj, kar kasneje ponudim ljudem, najprej navdihniti mene.
Če sledim temu načelu, so moje kreacije kasneje zanimive tudi ljudem, ki me spremljajo oz. se z njimi lahko poistovetijo. Tako nekako vidim tudi proces ureditve nastanitve. Torej, če povzamem, kaj bi svetovala nekomu, ki razmišlja o avtentični nastanitvi, bi rekla, naj si postavi dve vprašanji: kakšen apartma bi naredil zase ter kakšen prostor bi si želel, če bi lahko prišel nekam živet za nekaj dni ali tednov. Mislim, da avtentičnost izhaja predvsem iz tega, da prostor ni posledica samo nečesa modernega ali tržno privlačnega, ampak ker v njem obstaja neka osebna zgodba.
Kaj ste se skozi ustvarjanje in vodenje nastanitve naučili o tem, kaj gostje danes iščejo pri oddihu?
Gostje so si danes zelo različni. Zato je bila pri meni ključna odločitev pravzaprav vprašanje: kakšne goste si želim v hiši in kaj jim želim ponuditi?
Takšna hiška je lahko za nekoga dolgočasna, za drugega pa popoln navdih. Izhajam iz tega, da je gost, ki pride v hišo, ki je bila nekoč ustvarjena po mojih potrebah in vizijah ter je bila pravzaprav moj dom, vsaj nekoliko podoben meni.
Zato se vedno znova vprašam: Kaj si sama želim v hiši? Kaj mi manjka? Kaj bi mene med bivanjem osrečilo? In seveda tudi, kaj je v dosegu mojih zmožnosti kot gostiteljice in kaj, lahko gostom dejansko ponudim.
Menim, da je pomembno, da ne poskušaš ugajati vsem, ampak ustvariš nekaj, v kar sam verjameš. Potem se bodo našli tudi ljudje, ki bodo to prepoznali.
Več o Gorički lepotički preverite na spletni strani www.gorickalepoticka.si.
