Tokrat vam predstavljamo edinstveno stanovanje v poslovni zgradbi Eda Center, ki se nahaja v srediču Nove Gorice. Pod zasnovo in izvedbo notranjega oblikovanja je podpisan Adrijan Cingerle, ustanovitelj arhitekturnega biroja Kreadom, kjer poskrbijo za celovito prostorsko rešitev na področju interierja, arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma.
Eda center je poslovna zgradba v središču Nove Gorice, zgrajena leta 2011. Ime je center dobil po letalu EDA bratov Rusjan (Edvarda in Josipa), ki je prvič poletelo prav v okolici Gorice, nanju pa v avli centra opominja replika letala EDA. Kdo je Adrijan Cingerle in kako je zasnoval stanovanje v Eda Centru najdete v nadaljevanju.
Kako se je začela vaša pot v arhitekturi in kaj vas je najbolj pritegnilo k oblikovanju interierjev?
Moja pot v arhitekturi se je začela iz navdušenja nad prostorom kot živim organizmom, ki se neprestano spreminja in pomembno vpliva na življenje ljudi. Že zgodaj me je zanimal odnos med grajeno strukturo in naravo ter način, kako arhitektura vstopa v ta dialog.
Interier me je posebej pritegnil, ker predstavlja najbolj intimen nivo arhitekture – prostor, kjer se arhitektura dejansko živi. Gre za neposreden stik z materialnostjo prostora, z njegovimi teksturami, merilom in taktilnostjo. Interier tako razumem kot nadgradnjo arhitekture – kot njen najbolj občutljiv in hkrati najbolj neposreden izraz.
Je bil v vaši karieri kakšen projekt ali trenutek, ki je odločilno oblikoval vaš pristop k delu?
Prelomni trenutki v moji karieri niso vezani na en sam projekt, temveč na postopno razumevanje, da arhitektura ni zgolj oblikovanje ali način, kako se objekt umesti v prostor.
Pri moji osebni poti so imele pomembno vlogo tudi manjše, eksperimentalne prostorske intervencije v realnem okolju. Te so mi omogočile neposredno preverjanje idej ter delo z osnovnimi arhitekturnimi elementi. Prav skozi te izkušnje sem začel razumeti, kako lahko že subtilne odločitve – v obliki, legi ali načinu umeščanja – odločilno vplivajo na karakter in doživljanje prostora.
S tem je arhitektura zame postopoma prešla iz oblikovanja objektov v proces vzpostavljanja odnosov, kjer postanejo ključne tudi tiste manj vidne, a bistvene kvalitete prostora.
Iz kje ste črpali ideje za oblikovanje stanovanja v EDA centru?
Osnovno izhodišče je bilo ustvariti stanovanje z jasno lastno identiteto, predvsem interier, ki deluje neodvisno od arhitekturnega koncepta stavbe.
EDA center kot vertikalni objekt sicer vstopa v modernistično zasnovano mesto, vendar ta odnos ni povsem prepričljivo razrešen. Prav ta napetost med objektom in mestom je postala izhodišče za oblikovanje interierja. Takšna neartikulirana umestitev lahko dolgoročno prispeva k razgradnji prostorske identitete mesta, saj prekinja kontinuiteto urbanističnega jezika. Interier smo zasnovali kot umirjen, subtilno artikuliran ambient, ki ustvarja distanco do zunanje izraznosti objekta, hkrati pa vzpostavlja dialog z mestom in krajino.
V tem okviru smo zavestno razvili tudi lastno geometrijo – med drugim skozi vzorec parketa – ki ni v neposrednem dialogu z geometrijo stavbe, temveč vzpostavlja samostojen notranji red prostora. Ta odločitev ni bila naključna, ampak ključna za stabilizacijo ambienta in oblikovanje njegove lastne identitete.
Ko ste prvič stopili v to stanovanje, kaj ste v njem videli kot njegov največji potencial?
Največji potencial so predstavljali manjši prostori, skoncentrirani na južnem delu stanovanja, ki smo jih s porušitvijo osrednje stene lahko povezali v enoten osrednji prostor z neposredno navezavo na teraso.
Ključen potencial sta predstavljala tudi svetloba in prostorska kontinuiteta. Stanovanje je imelo dobre dimenzije, vendar ni izkoriščalo svoje odprtosti. Prepoznali smo možnost, da razdeljen tloris transformiramo v enoten, pretočen prostor, v katerem se program bere bolj kot kontinuum kot pa niz ločenih enot.
Kako ste pri tem projektu razmišljali o materialih in kaj je bilo pri teh odločitvah ključno?
Materialov nismo razumeli kot dekorativni sloj, temveč kot osnovni medij prostora. Vsak material nosi svojo težo, teksturo, način staranja in odnos do svetlobe, zato materialnost neposredno oblikuje atmosfero interierja.
Kombinacija kamna, lesa in kovine je bila izbrana z namenom vzpostavljanja ravnotežja med toplino in določeno mero preciznosti oziroma zadržane elegance. Les prostoru daje mehkobo in občutek bivanja, kamen vnaša maso in kontinuiteto, kovinski elementi pa ustvarjajo kontrast ter prostorsko ostrino.
Pomemben del projekta je bila tudi svetloba, saj materialov ne doživljamo statično. Naravna svetloba skozi dan spreminja njihove odtenke, odboje in globino, zato materiali v prostoru delujejo skoraj kot aktivne površine. Interier smo zato poskušali oblikovati tako, da materialnost ni zgolj vizualna, ampak atmosferska in taktilna izkušnja prostora.
Kaj pravzaprav je krajinska arhitektura?
Krajinska arhitektura je disciplina, ki deluje na presečišču arhitekture, narave in človekovega bivanja. Ne ukvarja se zgolj z oblikovanjem zelenih površin, temveč z razumevanjem odnosov med prostorom, topografijo, vegetacijo, podnebjem in načinom uporabe prostora.
Gre za oblikovanje okolij, ki niso samo estetsko premišljena, ampak tudi funkcionalna, atmosferska in dolgoročno vzdržna. Krajinska arhitektura vzpostavlja dialog med grajenim in naravnim ter poskuša ustvariti prostorske izkušnje, ki človeka povezujejo z okoljem na bolj čutni ravni.
Kakšno vlogo je pri tem projektu imela terasa in zakaj je bilo pomembno, da je tudi zeleni del tako premišljen?
Terasa v projektu ni razumljena kot dodatni zunanji prostor, temveč kot eden ključnih prostorskih elementov stanovanja. Deluje kot vmesni filter med mestom in interierjem, kot prostor prehoda med urbanim okoljem in bolj intimno atmosfero bivanja.
Njena vloga ni zgolj funkcionalna, ampak predvsem atmosferska. Zasaditev, materiali, svetloba in odnos do pogledov skupaj ustvarjajo mikroambient, ki omogoča občutek umiritve in določene distance od mesta, čeprav se stanovanje nahaja visoko nad urbano strukturo.
Pomembno je bilo, da terasa ne deluje kot dekorativni dodatek arhitekturi, ampak kot integralni del prostorske izkušnje. Vegetacija je zato zasnovana kot aktivni element prostora — mehča geometrijo, filtrira poglede, ustvarja gibanje in spreminja atmosfero skozi dan ter letne čase.
Kaj mislite, da ljudje danes pri ustvarjanju doma najpogosteje zgrešimo?
Mislim, da danes pogosto premalo razmišljamo o prostoru kot celoti. Preveč pozornosti namenjamo posameznim elementom, materialom, kosom pohištva, trendom in vizualnim podobam.
Zdi se mi tudi, da sodobni način življenja ustvarja veliko vizualnega hrupa, zato ljudje pogosto izgubljamo stik z osnovnimi kvalitetami prostora kot je mir, tišina, materialnost, naravna svetloba in občutkek zavetja. Prav ti subtilni odnosi pa imajo največji vpliv na naše vsakodnevno počutje.
Če bi lahko bralcem dali en arhitekturni nasvet za življenje, kateri bi bil?
Verjamem, da ima arhitektura veliko večji vpliv na človeka, kot se tega običajno zavedamo. Kar damo v svoj bivalni prostor, v resnici damo tudi sebi. Način, kako živimo, kakšna svetloba nas obdaja, kakšni materiali nas spremljajo in kakšno atmosfero ustvarjamo okoli sebe, neposredno vpliva na naše misli, odnose in notranje stanje.
Zato se mi zdi pomembno, da ustvarimo prostore, ki niso zgolj učinkoviti ali vizualno privlačni, ampak predvsem namenjeni bivanju.
