Alja Horvat je ena najbolj prepoznavnih slovenskih ilustratork mlajše generacije. Njeni vzorci krasijo tekstil, tiskovine in izdelke po vsem svetu, a svojo največjo ustvarjalno svobodo je našla doma – dobesedno. Skupaj s partnerjem Nikom, sta se podala v prenovo starega meščanskega stanovanja v središču Maribora. Stanovanje z visokimi stropi, originalnimi okni in značilnim parketom sta kupila z jasnim ciljem: ohraniti njegov značaj in dušo, obenem pa ga popolnoma prenoviti po lastnih zamislih in potrebah.
Namesto da bi delo prepustila izvajalcem, sta se odločila vse narediti sama – od brušenja parketa do montaže štukatur in izdelave pohištva. Niko, ki sicer restavrira starodobne avtomobile, je poskrbel za tehnično brezhibno izvedbo, Alja pa za vizualno usklajenost in umetniške poudarke, ki stanovanje naredijo edinstveno, polno karakterja. Njuna zvesta spremljevalka pri vseh projektih je bila tudi psička Holly, ki danes uživa na sončnih lisah v dnevni sobi ali opazuje mestni vrvež s čudovitega balkona.
V pogovoru razkrijeta, kako je potekala prenova, kaj ju je navdihovalo in zakaj je življenje v prenovljenem prostoru nekaj povsem posebnega.
Kdaj in kako sta se odločila, da si želita skupno stanovanje?
Z Nikom se poznava že 14 let, skupaj pa sva 10. Pravzaprav sva že prvo leto najine zveze začela živeti skupaj – takrat sva bila v prvem letniku faksa in sva si stanovanje v Ljubljani delila s tremi nekdanjimi sošolci iz srednje šole. Naslednje leto sva se preselila v garsonjero in od takrat praktično živiva skupaj. Tako da je bilo sobivanje najina stalnica od vsega začetka.
Kako sta iskala nepremičnino? Kakšni so bili vajini kriteriji?
Najina prva lastniška nepremičnina je bila novogradnja, hiša v Radvanju. Po dveh letih pa sva ugotovila, da naju bolj privlači življenje v mestnem jedru, kjer sva živela prej. Obožujeva staromeščanski slog. Ko sva začela iskati novo stanovanje sva si želela visoke strope, veliko naravne svetlobe, balkon, parkirišče, ohranjeno originalno stavbno pohištvo, veliko kvadraturo (ker delam od doma potrebujem eno dodatno sobo za pisarno) in urejeno stavbo na dobri lokaciji v centru. Iskala sva stanovanje v čim bolj prvotnem stanju.
Kaj vaju je prepričalo pri tem stanovanju?
Ogledala sva si ogromno staromeščanskih stanovanj, a so bila večinoma slabo vzdrževana, pogosto je bila prisotna vlaga, hodniki zanemarjeni, marsikje so odstranili originalna okna in vrata ali celo znižali strope. To stanovanje pa je odkljukalo prav vse najine želje,
Ali je bilo stanovanje ob nakupu že vseljivo ali je bila prenova nujna?
Stanovanje je bilo sicer vseljivo, a sva že od začetka vedela, da si ga želiva prilagoditi po najinem okusu.
Kakšne so bile vajine prve misli, ko sta vstopila v prostor?
Da je to točno to kar sva iskala.
Kdaj sta se odločila, da bosta vse prenovila sama?
Ko sva gradila hišo, sva imela veliko izkušenj z različnimi izvajalci – včasih zelo dobrih, drugič manj. Zato sva si rekla, da lahko tokrat marsikatero stvar narediva sama. Oba imava občutek za estetiko in veliko potrpežljivosti. Niko je tehnični tip, jaz bolj vizualna in skupaj delujeva kot odlična ekipa.
Sta imela že kakšne izkušnje z obnovo oziroma delom na domu?
Ne, ampak ker Niko restavrira stare klasične avtomobile in jih zna popolnoma razstaviti, sestaviti in obnoviti, sem mu rekla, da če zna vse to, bova zmogla pritrditi štukature in prepleskat stene 🙂 Zavedala pa sva se svojih omejitev, električne in vodovodne inštalacije sva prepustila strokovnjakom. Vse kar se tiče vizualnega dela, pa sva naredila sama.
Kako sta se lotila načrtovanja? Sta delala načrte, moodboarde, risbe?
Večino vizualnih zamisli sem imela v glavi, stvari doživljam zelo po občutku in si jih sproti predstavljam. Niko pa je poskrbel za tehnično plat – vedno sva si natančno orisala kje bodo štukature, vse je bilo preračunano in načrtovano. Izbira barv, pohištva itd. pa je nastajala večinoma samo v “moji glavi”. Ves čas sva se usklajevala in si delo delila glede na razpoložljiv čas. Če je Niko rezal štukature, sem jaz vmes na njih nanašala lepilo. On jih je montiral, jaz sem jih kasneje prebarvala. Ves čas sva si pomagala in izmenjevala naloge.
Koliko časa sta potrebovala za celotno prenovo – od ideje do vselitve?
Prenova je trajala približno leto in pol. Delala sva ob rednem delu, zato počasi, prostor za prostorom – saj sva v stanovanju vmes živela.
Kako je potekala prenova posameznih prostorov?
V vseh prostorih je bila prenova zelo podobna. Najprej sva prostor vedno zaščitila – glede na delo ki sva ga opravljala. Niko vedno pravi, da je dobra priprava najbolj pomemben del. Začela sva z brušenjem in kitanjem sten, da so bile stene popolnoma gladke in brez razpok. Sledila je montaža stenskih in stropnih štukatur, spoje med štukaturami in steno sva zakitala in nato vse skupaj prepleskala. Tla so bila posebna zgodba. Začela sva z brušenjem, nato sva ročno odstranila staro lepilo med letvicami, zapolnila z lesnim fillerjem, spet brusila, nato pa nanesla mat lak v treh slojih. Zaključila sva z montažo okrasnih talnih letvic.
Sta imela kdaj občutek, da sta se zadeve lotila preveč ambiciozno? Kateri del prenove je bil najtežji in zakaj?
Ko sva zaključila prvo sobo, mojo pisarno – sva jo samo gledala in si rekla: »Ne moreva verjeti, da sva to naredila sama.« Bila sva izjemno ponosna, predvsem na štukature, ki so videti, kot da so tam že od samega začetka. Res so brezhibno izvedene (zelo čudno se počutim, ko naju tako hvalim, ampak so res perfektne 🙂 ). To je bil tudi najtežji del prenove, saj zahtevajo milimetrsko natančnost, posebaj pri staromeščanskih stanovanjih, ki nimajo popolnoma ravnih sten. Isto velja za talne letve. Definitivno sva takrat presegla lastna pričakovanja.
Sta kaj od pohištva reciklirala, predelala?
Imava kar nekaj vintage kosov pohištva, ki sva jih našla na sejmih in v trgovinah po Evropi. Moj najljubši kos je keramična namizna lučka z motivom rož, ki sem jo prinesla iz Firenc.
Kako si kot ilustratorka vključila svojo umetnost v prostor?
To je bil moj najljubši del prenove. Že dolgo sem sanjala, da bi svoje vzorce vključila v interier. Prva je bila preproga z mojim dizajnom, potem pa sva izdelala še kavno mizico – Niko je zvaril okvir, skupaj sva jo oblazinila in oblekla v moje blago. Čisto sama sva izdelala tudi posteljo in posteljni okvir, ki sva ga oblekla v tekstil z mojim vzorcem. V stanovanju so še drugi manjši elementi z mojimi motivi – blazine, art printi itd.
Kateri kotiček stanovanja vama je najljubši in zakaj?
Ko sva stanovanje prvič videla, naju je najbolj očarala kuhinja z jedilnico, saj ima čudovit pogled na dvorišče in drevesa. Danes je moj najljubši prostor pisarna, Niku pa je še vedno najbolj pri srcu kuhinja, predvsem zaradi izhoda na balkon.
Je življenje v prostoru, ki sta ga ustvarila sama, drugačno od prejšnjih izkušenj?
Vsekakor. Po izkušnji s hišo, kamor sva se hitro vselila, sva spoznala, kako pomembno je, da nekaj časa živiš v prostoru, preden se ga lotiš spreminjati. Pri hiši te možnosti nisva imela, saj sva se morala seliti iz najemniškega stanovanja, tukaj pa sva si vzela čas in postopoma začutila, kaj kateri prostor potrebuje.
Se je vajin odnos med prenovo še bolj okrepil ali bil na preizkušnji?
Niko pogosto reče, da se odlično dopolnjujeva – in s tem se popolnoma strinjam. Seveda se včasih ne strinjava, a imava zelo podobno vizijo, kar se mi zdi ključnega pomena.
Kakšni so vajini naslednji projekti – ustvarjalni, zasebni, stanovanjski?
Jaz trenutno delam na več ilustratorskih projektih, najin naslednji skupni izziv pa bo prenova hiše.
Bi si želela, da bi tvoje ilustracije nekoč postale del še več interierjev?
Absolutno, to so moje sanje. Vedno sem občudovala, kako sta Josef Frank in William Morris vključevala svoje vzorce v interierje. Tudi sama si želim nekaj podobnega.