V središču stare Ljubljan se skriva stanovanje, ki bi ga lahko opisali kot umetniško delo umetnice Kaje Skrt in koncertnega pianista Ivana Skrta. Ko sta prestopila prag tega staromeščanskega stanovanja, ju je pričakalo prazno platno – prostor brez zgodbe, danes pa vsak kotiček pripoveduje svojo, prežeto z barvami, teksturami in osebnimi detajli, ki odražajo njuno življenje in ustvarjalnost. Mondo Diverso, kot sta ga poimenovala, v prevodu pomeni “drugačen svet”. In točno tak je. Mali drugačen svet, sredi živahne Ljubljane.
Kako bi opisali vajino stanovanje?
Tole stanovanje je za naju poseben prostor – kot nek drug svet, kamor lahko pobegneš iz mestnega vrveža. Dolgo sva iskala pravi način, kako bi ga poimenovala, ker sva čutila, da je nekaj več kot le prostor za bivanje. Ko sva se enkrat sprehajala po Ljubljani in je vse bilo sivo, ljudje so hiteli mimo – in takrat sva videla plakat, na katerem je pisalo Mondo Diverso. To je bilo to – popolno nasprotje trenutnega sveta. Toplo, osebno, drugačno.
Ko stopiš čez prag te objame občutek miru. Včasih pogrešava tisti občutek iz otroštva, ko si lahko skozi okna opazoval toplino življenja znotraj hiš – rumeno svetlobo, kuhinjske mize, pogovore. Danes je marsikaj sterilno, zamegljeno, digitalno. A midva si prizadevava, da je najin dom ravno nasprotje tega – prostor iskrene bližine, svetlobe in pristnega odnosa.
Je to vajino lastniško stanovanje? Kakšno je bilo prej?
Stanovanje je bilo najprej družinsko – neke vrste podedovan prostor, ki je čakal na novo življenje. Ko sva prvič stopila vanj, je bil precej temačen. Ploščice so bile temno rjave, stene so bile dolgočasno bele, brez prave topline ali značaja.
Kljub temu sva v njem prepoznala potencial – kot prazno platno. Nisva imela vnaprej izdelanega načrta ali velike arhitekturne vizije. Vse se je odvijalo spontano, z veliko opazovanja, poslušanja prostora in odzivanja na trenutke, ki so prihajali. Pogosto sva zvečer, po delu, sedela za računalnikom, iskala ideje, risala koncepte, primerjala materiale in pustila, da naju prostor vodi sam.
Najine odločitve so bile intuitivne, brez pritiska, kako “mora” nekaj izgledati. Namesto da bi sledila trendom, sva sledila občutku – kako se v prostoru počutiva, kaj nama prinaša mir, kje si želiva preživljati čas, kam sodi svetloba. Sčasoma se je stanovanje začelo spreminjati in nastajati.
Ustvarjanje doma je bil za naju ustvarjalen proces. Oba imava rada estetiko, ustvarjalnost in detajle, zato sva se res posvetila vsaki malenkosti. Danes nama je to še posebej dragoceno – ker je vse, kar je tukaj, rezultat premišljenih odločitev, ki odsevajo najin način življenja.
Koliko časa je trajala prenova oziroma urejanje stanovanja?
Če bi čas prenove merila simbolično, bi rekla, da je trajala kot ena nosečnost – devet mesecev. To ni bila klasična prenova z natančno izdelanim načrtom, arhitektom in izrisanimi vizualizacijami. Vse sva počela sama, postopoma, iz dneva v dan, z veliko občutka in improvizacije.
Na začetku sva imela le kavč. Vsak dan sva naredila nekaj malega. Včasih je to pomenilo samo eno dobro kavo in pogovor o tem, kaj bo naslednji korak. Drugič sva barvala strop. Vse stene sva barvala sama, večkrat, ker sva želela najti pravi ton, pravi občutek. Takrat še nisva uporabljala nobenih programov ali 3D vizualizacij. Danes je preprosto – naložiš fotografijo v aplikacijo in vidiš, kako bo vse skupaj izgledalo. Midva pa sva vse preizkušala v živo.
Vsaka odločitev je bila kombinacija ideje in preizkusa v realnosti. Včasih sva mislila, da bo nekaj super, pa se potem ni obneslo. Drugič je kakšna ideja zrasla spontano med barvanjem.
Bilo je naporno, a hkrati izjemno ustvarjalno obdobje. Danes, ko pogledava nazaj, nama je ravno ta proces dal največ – ker sva vsak kotiček dobesedno preživela, začutila in oblikovala skupaj.
Kaj je bil glavni navdih za zasnovo interierja?
Glavni navdih sva bila midva sama.
Recimo, enkrat se je v prostoru nabralo preveč barv. Ugotovila sva, da manjka nekaj, kar bi vse skupaj umirilo. Odločila sva se, da bo to belina. In tako sva belo prenesla v kopalnico, čez celotno kuhinjo pa položila bel tepih. Beli elementi so postali protiutež barvni energiji in prostoru dali zračnost.
V prvi sobi sva se dolgo časa spraševala, kaj manjka. Prostor ima spuščen strop in nima oken, kar je ustvarjalo občutek zastoja, kot da tam ni življenja. In potem, nenadoma, ideja! Drevesa! Tako preprosto, a tako močno. Jaz sem požagal hlode, kupila sva umetne veje in jih postavila v prostor. Nenadoma je soba zadihala, kot da se je vanjo vrnila narava.
Sta imela vnaprej izdelano vizijo ali se je prostor oblikoval sproti?
Najin proces ni sledil vnaprej zastavljeni estetiki ali slogu, ampak se je razvijal sproti. Včasih naju je naprej potisnila kakšna napaka, drugič občutek, da nečemu nekaj manjka – vedno pa sva se trudila najti ravnotežje.
Verjameva, da je bolje, če začneš takoj – brez prevelikega analiziranja in brez strahu, da boš naredil napako. Pomembno je, da te ne ustavi dvom, da se ne nasitiš že preden zares začneš, in da nisi razočaran, če kaj ne uspe takoj.
Lažje je, če delaš malo po malo. Če kakšno odločitev prespiš, če si pustiš čas, da prostor začne govoriti s tabo. Bolj kot velika ideja je pomembna konstanta. To, da si tam – prisoten, da se v prostoru giblješ in ga občutiš. Tako se stvari sestavljajo bolj organsko in iskreno.
To je podobno kot pri glasbi – ne moreš napisati partiture na silo. Če imaš nekaj v sebi, se bo to slej ko prej izrazilo. Enako je pri oblikovanju prostora. Bistvo je, da imaš veselje do tega, kar počneš. Veselje je tista energija, ki poganja vse. In ko jo imaš, se res vse da narediti.
Kaj vama je predstavljalo največji izziv pri opremljanju?
Največji izziv je bila prva soba. Preprosto tam nič ni bilo prav — karkoli sva poskusila, ni delovalo tako, kot sva želela. Ves čas sva iskala tisto pravo energijo, pravi občutek, ki bi sobi vdihnil življenje in jo naredil prijetno. Bil je proces vztrajanja in iskanja, a prav ta izziv naju je veliko naučil o tem, kako pomembno je poslušati prostor in ne hiteti s končnimi rešitvami.
Sta stanovanje urejala z namenom, da se bo oddajalo, ali sta se za to odločila naknadno?
Da, stanovanje sva uredila z mislijo, da ga bova nekoč oddajala. Prav ta namen nama je omogočil, da sva si lahko privoščila bolj premišljeno in kakovostno prenovo. Gre namreč za prostor, ki ni namenjen vsakodnevnemu življenju, ampak za nekaj posebnega – za kratek oddih, za tri dni, ko se človek lahko popolnoma potopi v detajle, začuti atmosfero in pusti, da prostor nanj resnično vpliva.
Stanovanje oddajava dobro leto. Priznava, da ga je bilo sprva zelo težko dati iz rok. Vanj sva vložila veliko sebe in najin koncept temelji na prepričanju, da ko narediš nekaj lepega, s tem ustvariš tudi spoštovanje. In prav to se dogaja. Ljudje, ki pridejo, so nežni do prostora, spoštljivi in odprti. Energija se vrti – z vsakim novim obiskovalcem prostor malo zaživi na novo. In to nama veliko pomeni.
Kako sta izbirala pohištvo?
Večina pohištva v stanovanju je iz druge roke. Rada raziskujeva italijanske bolšje trge, kjer vedno najdeva nekaj posebnega – kose z značajem, zgodbo in patino časa. Kavč sva dobila od prijateljice, klubska mizica pa je narejena doma, kar ji daje še dodatno osebno vrednost.
Včasih ti je lahko nek kos pohištva zelo všeč, pa enostavno ne najde svojega mesta v prostoru. Naučila sva se poslušati prostor – kaj potrebuje, kaj prenese, kaj mu manjka. Nič ni izbrano na silo. Vse je rezultat iskanja ravnotežja med estetiko, funkcijo in energijo, ki jo predmet prinese s sabo.
Kaj je vajin guilty pleasure pri opremljanju?
Definitivno rastline. Če bi bilo po najino, bi naredila pravo džunglo! Ampak realnost stanovanja je takšna, da enostavno ni dovolj svetlobe. Zato sva svoj botanični kotiček omejila na hodnik, kjer svetloba še nekako pride do lončnic.
Kateri kotiček stanovanja je vajin najljubši – in zakaj?
Pravzaprav ga nimava. To vprašanje je za naju podobno kot vprašanje, katera barva ali pesem nama je najljubša – preprosto se ne moreva odločiti. Vsak del stanovanja ima svoj značaj, svoj namen, svojo atmosfero. In vsi skupaj sestavljajo celoto. Tako kot v glasbi – en ton sam zase ne pomeni veliko, a ko jih združiš v harmonijo, nastane nekaj posebnega.
Kaj bi svetovala nekomu, ki želi svoj dom urediti v podobnem slogu?
Najprej – če imaš veselje do urejanja in znaš prepoznati, kaj te zares pritegne, potem si že na pravi poti. Pomembno je, da to energijo začutiš in ji slediš. Ni treba, da je vse popolno od začetka. Narediš eno stvar, ne obupaš in se ne obremenjuješ.
Če se kdaj zatakne ali pride do napake, jo ne jemlji kot konec sveta. Popravi jo z nečim drugim, dodaj protiutež ali nov element in postopoma, z občutkom, bo vse začelo uspevati. Ključno je, da se ne ustaviš in da veselje ostane tvoj zaveznik.
Če pa vse skupaj zveni preveč zapleteno, naju vedno lahko pokličete za pomoč! 😉
Kakšni so vajini sledeči projekti?
Trenutno se posvečava opremljanju nove lesene hiše, v katero želiva vnesti življenje in toplino, poleg tega pa delava tudi na stanovanju v Trstu. Cilj je ustvariti prostor, ki ni le lepo opremljen, ampak kjer ljudje začutijo dušo doma. Dodatno motivacijo dobiva, ko je stranka navdušena nad rezultatom.
Kaj vama pomeni dom?
Dom je za naju prostor, kjer začutiš varnost in mehkobo. Je kraj, kjer te nič ne moti, kjer vlada mir in ni nobenih sporov. Tam ni skrivnosti, ni motenj — je samo občutek svobode in sproščenosti. Dom je zato nekaj več kot le prostor; je tisti varen pristan, kjer si lahko povsem to, kar si.
Kaji in Ivanu lahko sledite:
